Ilka Vašte, Gričarji: Zgodovinski roman

Novo Mesto, 1956

Književna zvrst: epika
Književna vrsta: zgodovinski roman
Zgradba knjige: delitev na dva dela (porast in propad) in na dvajset poglavij.

Dogajalni čas: čas reformacije in protireformacije na slovenskem, natančneje od leta 1538                                                                 do leta 1617.
Dogajalni kraj: slovenski prostor, pretežno Novo mesto in okolica.

Glavni problem romana je razširjanje protestantske (luteranske) vere v Slovenskem prostoru in odgovor katoliške vere. Protestantska vera v času, v katerega je delo postavljeno, pridobivala vse več podpornikov, zato je prihajalo do trenj med tako imenovanimi luterani in papisti. Vse več pa je bilo tudi tiska in tihotapljenja prepovedanih protestantskih knjig.

Poleg glavnega problema se v romanu pojavi še nekaj večjih in manjših problemov. Mednje spada  zdravstvena problematika 16. stoletja – v tem obdobju ogromno ljudi umre za kugo; med njimi sta na koncu romana tudi Jakob in Urška. Opazimo tudi nesposobnost zdravljenja duševno bolnih (med slednje bi uvrstili Marta). Vojna s Turki je prav tako igrala pomembno vlogo, strah pred njimi je navzoč skozi celotno delo, prav oni pa so bili krivci za mnoge požige mest; med drugimi smo v delu priča tudi dvema požaroma v Novem mestu. Katoliška cerkev je imela tudi med obdobjem reformacije ogromno moč. Strah se je vil med protestanti, saj so nekatere družine morale čez noč zapustiti svoje domove ali pa bi bile zaprte v ječe, na koncu celo umorjene.

Poleg tega delo obravnava problem položaja kmetov in meščanstva v fevdalni družbeni ureditvi in prehajanje iz nižjega v višji stan. Kakor je za fevdalni sistem značilno, so morali kmetje plačevati ogromne dajatve  - ne le cerkvi, temveč tudi državi. Seveda jim to ni bilo po godu, kar pa je vodilo v kmečke upore, ki so v romanu večkrat opisani.

Večina teh problemov se v romanu ne razreši, na primer zdravstvena problematika 16. stoletja. Prebivalci Novega mesta sicer zaradi strogih higienskih ukrepov nehajo umirati za kugo, vendar problematika še zdaleč ni rešena. Problem upiranja kmetov je plemstvo rešilo z zatiranjem uporov in kaznovanjem upornikov. Katoliška cerkev se je problem protestantizma rešila s požiganjem knjig in na koncu tudi s prisilnim spreobračanjem ljudi. Dali so jim namreč možnost podpiranja katoliške vere ali pa izselitev iz države.

Glavne junake v romanu predstavlja družina Gričar. Sprva smo seznanjeni z dvema članoma družine, z bratom in sestro Jakobom oziroma Jakom ter Urško Gričar. Že od začetka smo seznanjeni z njunim osebnostma, ki ostaneta skoraj da nespremenjeni do konca. Jakob Gričar je vztrajen, skop, pameten, delaven in ambiciozen. Vse to ga vodi do uresničitve njegovih želja - iz kmeta namreč hoče postati meščan, kar mu tudi uspe. Kasneje se ob pomoči Ane Gričar razvije tudi njegova sočutna in ljubeča plat.

Urška Gričar nam je že v začetku predstavljena kot prijazno in delovno dekle. Izgubila je oba starša, zato se je morala že kaj kmalu naučiti upravljati kmetijo in poskrbeti sama zase. Tudi skozi leta teh dveh lastnosti ne izgubi, kasneje pa jo vidimo tudi v vlogi ljubeče matere, ki z vsem srcem pogreša svojega izgubljenega sina.

Kasneje se družini Gričar postopoma pridružijo novi člani. Ena izmed prvih je pametna in spretna Ana Žagar, poročena Gričar, ki postane Jakobova žena. Poleg tega je Ana tudi izjemno prijazna, ljubeča in skrbna. Slednje se jasno kaže v njenem odnosu do otrok, še posebej Marta.

Adam Gričar je prvorojeni sin Jakoba in Ane. Že na začetku je prikazan kot razvajen otrok, ki zaradi vpliva svojih staršev ne zna ceniti dela in denarja. Je snobovski in ekstremno aroganten, zanima pa ga le ugled, ki se mu ne bi odpovedal niti za ceno svojega nezakonskega sina.

Mart Gričar je dve leti mlajši brat Adama Gričarja. Že kot otrok je bil poseben, saj je s težavo shodil in še pri štirih letih ni znal govoriti. Kmalu je ugotovljeno, da Martovi možgani ne bodo nikoli presegli stopnje razvitosti triletnega otroka. Je vselej nasmejan in izmed vseh ljudi ima vidno najrajši svojo mamo in brezdomca Kornederja. Rad zahaja po gozdovih in uživa v naravi, prav tako pa je rečeno tudi, da ima izjemen občutek za orientacijo.

Marija Gričar je Adamova žena, ki jo je zanj izbral njegov oče, Jakob. Sprva je glede tega Adam nonšalanten, nato pa jo le vzljubi. Velja za izjemno lepo in iznajdljivo žensko. Je tudi zelo delovna, spretna in trmasta.

Dorče Gričar, kakor je poimenovan po rojstvu, ko ga prvič spoznamo, je sin Urške Gričar, ki ji ga nato pri Dorčijevih dvanajstih letih vzame njegov oče, stiški opat Volbenk Neff. Urška in Dorči se ponovno srečata šele po tridesetih letih. Takrat se Dorči predstavlja pod imenom Polydor de Montagnana. Sprva se pretvarja, da svoje matere ni prepoznal, čeprav se oba dobro zavedata identitete drug drugega. Velja za zelo arogantnega, nesramnega, brezbrižnega in snobovskega. Prav tako pa je edini izmed družine Gričar, ki ni bil protestantske vere.

Jakob je kot en izmed glavnih junakov med najbolj moralno spornimi. Vodi ga denar, zaradi česar se ponavadi ne ozira na krivice, ki jih povzroča. Med drugim proda svojo sestro stiškemu opatu za goldinar. Zaradi izjemne želje po denarju krši številne zakone in zavestno manipulira z okolico in včasih tudi s svojo družino. Podoben mu je Adam, ki sicer nima ogromne sle po denarju, saj ga ima še preveč, vendar sta mu najpomembnejša prestiž in ugled. Za njiju bi storil vse, tudi zapustil lastnega otroka. Najbolj moralno sporen pa je Dorče oziroma Polydor de Montagnana. Velja za pravičnega in zglednega kristjana, ki prodaja svojo vero, medtem pa ima sam pet nezakonskih otrok in se je že v mladih letih želel pri Trubarju spreobrniti v protestanta, da bi se lahko poročil. Vse, kar počne, počne zavoljo sebe in svojega ugleda, za katerega pazljivo skrbi, pa čeprav se vidi, da mu nihče več ne verjame. Zavoljo svoje plemenitosti zanika tudi svojo lastno mater in se ob njeni smrti ne udeleži niti njenega pogreba. 

V romanu se pojavi kar nekaj znanih reformatorjev, med njimi Primož Trubar, Adam Bohorič, Tomaž Hren in Jurij Dalmatin. Njihovo delovanje je prikazano kronološko korektno, prav tako so navedena njihova resnična dela. Skozi celotno delo so predstavljeni, predvsem Primož Trubar, kot stranski junaki. Opisuje pa se tudi njihova pot in razmišljanje.

Stranski junaki so pomemben del vsake zgodbe. V obravnavanem delu vidno vplivajo na zaplete (Ženy, opat Neffe…) in razplete dogodkov (Janže, Trubar). S svojo vlogo v knjigi prikažejo še svojo plat življenja in tako lahko opazujemo življenje v tistem času z večih zornih kotov. Ponujen nam je vpogled v življenje meščanov, kmetov, reformatorjev, protireformatorjev…

Vpliv reformacije je prisoten skozi celotno literarno delo, saj je ena izmed glavnih problematik v romanu prav širjenje in vpliv protestantske vere ter njenih posledic. Omenjeni so znani tuji reformatorji, na primer Martin Luter, ter njihov vpliv. Slovenski reformatorji, na primer Primož Trubar, so aktivno vključeni v dogajanje, slednji tudi poroči Ano in Jakoba, sam Jakob pa mu pomaga pobegniti. Omenjen je tudi Tomaž Hren, ki s protireformacijsko komisijo pride v Novo mesto zasliševat in spreobračat ljudi.

Izčrpna obnova

Zgodba se začne s tlačanoma, bratom in sestro Jakobom in Urško Gričar. Oba imata za svojo prihodnost velike in številne načine, kako se bosta rešila tlake. Jakob, ki potuje po svetu in krošnjari, se vrne domov, kjer sporoči Urški, da je bila premeščena v Stiški samostan, kjer bo po 10 letih odslužila svojo tlako in postala svobodna. Urška ne ve, da je bil prav Jaka tisti, ki jo je prodal Stiški opatiji in to le za en goldinar, česar se tudi kasneje v življenju pogosto spomni in obžaluje. Nekaj mesecev pozneje se Jakob vrne v proštijo, kjer s svojo zvitostjo odkupi svojo tlako in zemljo ter tako postane svoboden. Vseeno pa še vedno potuje s karavanami v imenu opata, Urška pa se med tem ‘poroči’ z opatom Neffom in rodi sina Dorčka. Na eni izmed karavan se Jakob odpravi tudi preko Ljubljane, kjer spozna Ano Žagar. Že takrat se dobro ujameta in spoprijateljita. Nedolgo zatem gre njegova karavana mimo Novega Mesta, kjer izve in nato tudi vidi, da je skoraj celo mesto pogorelo. V tem Jakob takoj vidi priložnost, da kupi poceni ozemlje in odpre trgovino. S pomočjo Jörga Pimperla obnovi hišo, njega pa kasneje pošlje na svoje posestvo na Griču. S tem postane meščan, ostane mu le še en pogoj, da dobi posestva v roke, in sicer poroka. Za to se mu zdi najboljša izbira Ana Žagar. Ko gre kmalu zatem ponovno v Ljubljano, Ana in njen oče poroko tudi sprejmeta. Dva meseca pozneje se poročita in začneta svoje življenje v Novem mestu. Dve leti kasneje Ana povije prvega otroka Adama, čez dve še drugega sina, Marta. Kar kmalu začnejo pri Martu opažati nenavadne stvari. Deček je očitno manj napreden kot ostali njegove starosti in hitro postane jasno, da je zaostal. Ko Ana končno tudi sama ugotovi, da se Martovo stanje ne bo izboljšalo, jo to tako razžalosti, da ji zlomi srce. Čez nekaj let, ko je otrokoma osem in šest let, ponovno spremljamo družinsko življenje in opazimo, da je Adam postal razvajen in ošaben, medtem ko je Mart ostal pravzaprav enak. V tistem času je Jakob predlagan za sodnika, kar je najvišji položaj v mestu, na ta položaj pa je nato tudi izvoljen. Adam tedaj  prvič vidi in se nato tudi spoprijatelji z krojačevo hčerko Ženy. Čez nekaj let se vrne nazaj domov, ne da bi zaključil svoje šolanje. Jakobov uspeh čez leta rase in prekosi vsakega veleposestnika v okolici. Vendar pa Jakob kmalu ugotovi, da se je Adam preveč spoprijatelji z Ženy, ki je tudi zanosila. Adamu je postavljen ultimat, naj zapusti Ženy in otroka, ki bosta odšla iz Novega mesta na Grič, kjer bosta živela na enem izmed Jakobovih posestev, ali pa se z njo poroči in ostane brez vsega denarja. Adam svojega denarja ne želi izgubiti in zato zapusti Ženy. Zgodba zopet preskoči nekaj let. Anino zdravstveno stanje se v tem času poslabša, saj v Novem mestu še nimajo zdravnika. Zaradi njene bolezni se tudi Adam zavzame za trgovino in prevzame njene posle. Sedaj tudi prvič slišimo o prvih kmečkih uporih, ki so se razmahnili po vsej Evropi, sedaj pa so prišli tudi v Slovenijo. Leta 1576 zopet pride dan strahu. Novo mesto je v plamenih in vse hiše, delavnice, skladišča in hlevi gorijo. Z njimi gori tudi hiša Gričarjevih. Na njihovo srečo zgrajeno obzidje zdržalo in večina pridelka je bila ohranjena. Vendar je Jakob Gričar zaradi upada trgovine ob selitvi večine prebivalstva moral poiskati alternativo za zaslužek, ki jo je našel s sejmarjenjem. V vas nekaj let po požaru pride vizitator Montagnana, ki je poslan, da preuči razmere v Novem mestu s stališča renovacije katoliške cerkve in prevelikega števila protestantov. Ob ugotovitvi, da katoliška cerkev izgublja svoje vernike se odloči, da zamenja dosedanjega prošta in kar sam zavzame njegovo mesto. Seveda želi takoj obiskati najplemenitejše družine Novega mesta, med njimi tudi Gričarje. Ob obisku ga Adam povabi na lov, da ne bi posumil o njihovi protestantski veri. Pred lovom pa se ustavijo pri Urški. Takoj ko Urška zagleda Polydorja, ugotovi, da je to njen sin Dorče. Tudi Polydor prepozna svojo mater, a jo raje zataji, da ljudje ne bi ugotovili, da je nezakonski sin slovenske kmetice. Jakob po več letih iskanja končno najde Adamu primerno ženo, Marijo Štrusnik. Adamu pa to ne ugaja, saj še vedno upa, da bo lahko kdaj zopet z Ženy. Marijo je pred poroko videl le enkrat, zato se do nje vede hladno in se za zakon sploh ne trudi. Marija se zato obrne na Montagnana, ki pa njeno stisko izkoristi v svoj prid in jo zapelje. Neko noč ju zaloti Ana, njej pa od šoka zastane srce in po izpovedi Urški o dejanju, ki ga je videla, umre. Urška se nato odloči rešiti zakon med Adamom in Marijo ter zaprosi Polydorja, naj se Marije izogiba in jo pusti na miru. Ker se čuti krivega, ker je mater zatajil, se Polydor odloči, da bo mami ustregel in se Gričarjev na splošno izogibal. Žal pa Marija ugotovi, da je noseča. Oče njenega otroka je Polydor in sedaj ne ve kaj storiti. Obišče Montagnano, ki pa ji svetuje splav. Marija tega ne želi storiti in raje pove Adamu resnico. Ta ji zaradi lastne nezvestobe z Ženy ne zameri in se odloči, da bosta otroka obdržala, sam pa ga bo ljubil kot lastnega sina. Leta 1593 nas zgodba zopet pripelje do Gričarjev, tokrat do Marije in Adama, ki je v tem času postal vojaški poveljnik. Z leti sta se jima rodila še hči Felicita in sin France, ki pa kmalu zboli za pljučnico in umre. En teden po sinovi smrti Adam proda trgovino in se s preostankom družine preseli na kmetijo. Novo mesto pa v tem času zadane kuga. V mestni hiši Gričarjev tako ostaneta le služkinji, ki skrbita za Marta. A kaj kmalu se nazaj v mesto preselita tudi Jakob, ki je v strahu, da mu bo kdo ukradel denar v kleti hiše, in Urška, ki želi (morda zadnjič) videti svojega sina. Mart nekega dne pobegne, ko pa je s težavo najden, je zanj že prepozno - okuži se s kugo. Čeprav so mu dani le še trije dnevi življenja, Mart vztraja in ozdravi, a medtem vseeno okuži starša ter služinčad. Prvi umre Jakob, pet dni kasneje pa tudi Urška. Ko se kuga poleže, je ustanovljena protireformacijska komisija pod vodstvom Tomaža Hrena. Slednji se družina Gričar lahko izogne, saj se v Novo mesto še ni vrnila in jih tako ne morejo zaslišati. Ko protireformacijska komisija konča svoje delo in izseli protestante oz. jih spreobrne, se v svoje domovanje vrnejo Gričarji. Dobijo tudi pismo Polydorja, ki pove, da umira in želi poslednjič videti svojega sina. Obišče ga in Montagnana mu pove, da je pisal oblastem, ki so ga povišale v viteza, ne pove pa mu, da je njegov oče. V svojem zadnjem pismu, ki ga Adam in Marija odpreta po njegovi smrti, se je spove in pove, da je v resnici sin Urške Gričar. Adam in Marija živita naprej do usodne zime leta 1617, ko Adam zboli za pljučnico in tako zapre oči poslednji Gričar.

Roman se konča s smrtjo poslednjega Gričarja, kar smo lahko pričakovali. Sporoča nam konec rodbine Gričarjev, po drugi strani pa nas opozarja na hitro smrt, ki bi jo lahko takrat doživela protestantska vera - ta je namreč sočasno z napredkom Gričarjem napredovala in nazadovala. Poslednji Gričar Adam namreč umre v času, ko je bil protestantizem na robu propada.

Delo je deljeno na dva dela, in sicer na porast in propad. V porastu tako vidimo, kako se zasnujejo vse plati zgodbe, tam tudi spoznamo vse like in njihova življenja. Proti koncu porasta se bližamo »vrhu« romana. Vse to se nato razplete v propadu, ki se konča s smrtjo glavnih junakov.

Ilka Vašte je bila rojena leta 1891 v Novem mestu, umrla pa je leta 1967. Znana je bila po svojih globokih protiklerikalnih prepričanjih in liberalnih nazorih. Med vojno je med drugim sodelovala tudi z OF. Je ena izmed najbolj znanih pisateljic zgodovinskih romanov, katerih namen je izobraziti ljudi.

V romanu se srečamo s kar nekaj citati. Med njimi so verjetno najbolj odmevni naslednji:

“Vera je slepo zaupanje. Vera ni tisto, kar veš in razumeš, ampak le tisto, česar ne veš in vedeti ne moreš, kar torej moraš verovati.”

“Verovati moramo le s srcem, nikoli ne z razumom. Razumevanje je verovanju protivno. Kdor razume, mu ni treba verovati.”

“Naj živi svoboda vesti in prepričanja!”

Prva citata opisujeta pomen vere in pojasnita, da se vere ne da razumsko razložiti, zaradi česar je uporaba razuma pri razumevanju vere nesmiselna. Za verovanje moramo uporabiti srce in zgolj verjeti. Zadnji citat pa se navezuje na vprašanje, katera vera je prava, ko pa je na svetu več ver. Odgovor na to vprašanje je preprost - vsak ima pravico do izbire. Prava vera je tista, za katero se odločiš sam in vanjo veruješ.

Citati nam razložijo vero kot celoto, po drugi strani pa nam pojasnijo največjo željo protestantov v času reformacije. To je želja po prosti izbiri lastne vere. Želijo, da bi imel vsak možnosti odločati se o svoji veri in ne glede na svojo odločitev biti nekaznovan.

Zgodovinski roman nam skozi ogromno količino zapletov prikazuje življenje protestantov. Daje nam možnost, da skozi oči družine vidimo, kako težko je bilo v tistem obdobju biti protestant in na kakšne različne načine so bili protestantje primorani svojo vero skrivati. Želi pokazati, da si ljudje, ne glede na vero, nismo različni. Poziva nas k razmisleku o vojnah in spopadih, ki jih zaradi nesmiselnih nestrinjanj povzročamo, in nas spomni, da nas na koncu življenja vse čaka le smrt. V zgodbi je prisotnih veliko zgodovinskih dejstev, kar roman naredi poučen, hkrati pa sledimo tudi zasebnim problemom družine Gričar, kar poskrbi, da je roman bolj zanimiv. Moteče je le, da pri nekaterih dogodkih nismo prepričani, če so verodostojni, ker ne delujejo značilni za tisto obdobje.

Ana Wambrechtsammer, Za staro pravdo

Planina pri Sevnici, 1938

Zgodovinska drama v šestih slikah.

Za staro pravdo je naslov zgodovinske drame v šestih slikah avtorice Ane Wambrechtsammer.
Izdala in založila jo je Prostovoljna gasilska četa na Planini pri Sevnici leta 1938.

Zgodba je postavljena v leto 1573, v času kmečkih uporov na Slovenskem. Glavni vzroki za slednje so bili povečanje dajatev in prekomerna tlaka na zahtevo graščakov. Tako smo v začetku zgodbe priča pogovoru Martinka, Marka in Rudka o dajatvah. Slišali so, da se na Hrvaškem kmetje združeni upirajo gospodi in kasneje se tudi sami odločijo za izvedbo punta s pomočjo hrvaškega “kmečkega vojskovodje” Ilija Gregoriča, kar pa se jim hitro maščuje. Drama poda stvarno podobo dogajanja v takratnem času, hkrati pa zgodbo uporabi kot nauk.

Omenjena zgodba se na prvi pogled zdi zelo črno-bela. Na eni strani ignorantska, malodušna gospoda, ki jo v drami zastopata Urbanič in Moloprau, na drugi pa kmetje in ostali tlačani, katerih vodja je glavni junak Zeleni Jurij. Jurij, ki so ostali nadeli vzdevek zeleni, ker je leta nazaj hodil po vasi in zdravil ljudi z zelišči, je predstavnik “bele” plati zgodbe, saj je bil med kmeti, ki so bili kljub krivici, ki so jo doživljali, rahlo samovšečni in naduti, prav Jurij tisti, ki je vedno ostal racionalen, a se je vseeno zavedal, za kaj se borijo. Spoznamo ga že v začetku iz pogovorov med ostalimi liki v prvi sliki, a on sam nastopi na koncu te iste slike, ko narodu obljubi boj za pravico.

V luči, v kateri spoznamo kmete, ko izvedejo punt in pokradejo nakit, drage kamne in ostale vredne predmete, bi jih lahko opredelili kot prehodno plat med Jurijem in gospodo, kot “sivo” plat zgodbe. Kljub temu, da so v boju za pravico, jih njihova resnična osebnost oddalji v očeh bralca. Medtem Urbanič, Moloprau in predvsem tudi pocestni Cenek, ki izda kmete izključno za lastno korist, predstavljajo popolne antagoniste, brez kakršnekoli morale in občutka za sočloveka.

Že iz prej omenjene pripovedi o Juriju, ki naj bi z zelišči zdravil ljudi in jih razveseljeval, zaradi česar je dobil vzdevek Zeleni Jurij, nam je popolnoma jasno tudi, kakšen lik je Jurij. Postavljen je kot simbol soimenjaka, ki naj bi bil po slovanski mitologiji sin najvišjega Boga Peruna. Ta mitološki lik, ki naj bi prinašal pomlad, lahko enačimo z Jurijem v drami, ki je (podobno kot pomlad) prinašal zdravje. Vse do konca pa je ostal tudi najbolj objektiven, najbolj podoben vlogi Boga.

Skozi celotno dramo lahko čutimo povezanost kmetov in njihovo zavedanje, da so kot posamezniki nemočni, a kot pravi Ilija: “V slogi je moč!”. Vedo, za kaj se borijo, in prav to jih združuje, njihovi sebični nameni jih združujejo. Vsakemu je pomembno le, da se on sam znebi dajatev in tlake, a zavedajo se da morajo ostati združeni. Z Jurijevimi besedami: “… kakor mi, za staro pravdo. Vsi smo združeni in vstajamo!” Poleg teh citatov je poznan tudi: “Le vkup, uboga gmajna!”, ki ga večkrat ponovijo in postane nekakšen slogan. Prav te besede začnejo celotno puntarsko gibanje in zaključijo dramo, ko jih izgovori Jurij, tik preden ranjen umre. Ne pomeni, da je konec upanja za kmete, temveč jih spodbuja za nadaljnji boj.

Venceslav Winkler, Petelinje pero

Ljubljana, 1972

Književna zvrst: epika

Književna vrsta: zgodovinska povest

Leta 1947 je Venceslav Winkler v knjigi z naslovom Petelinje pero objavil zgodbi Petelinje pero in Koča ob cesti. V intervjuju po natisu te je pojasnil, kaj ga je nagnilo k temu, da v njegovem pisateljskem delu prevladujejo povesti z zgodovinsko tematiko: »Knjiga Petelinje pero in zgodba Mladec Dragožit sta bili napisani med vojno, Petelinje pero na primer v zimi 1941-42, že pod vtisom prvih znamenj osvobodilnega boja. Obe zgodbi (Petelinje pero in Koča ob cesti) sta naslonjeni na resničen kraj in čas: prva na hribe med Čušperkom in Krko v času velikega kmečkega upora 1515, druga pa na Krško polje in spopad pri Krškem februarja 1573. Obe sta le epizodi, ki po svoje rišeta vzdušje velikega gibanja tistega časa – na eni strani kmečko razgibanost, na drugi strani neusmiljeno obračunavanje gospode s slabo oboroženimi uporniki, kar nehote zbuja primere z okupatorjevimi dejanji. Kakor so se zgrinjali v boj proti okupatorju mladi in stari, moški in ženske, tako so tudi kmečke upornike po navadah tistega časa spremljali še mladi ljudje in ženske.« Na vprašanje, kje, kako in kdaj je izbral snov za Petelinje pero, je odgovoril: »Že vrsto let študiram dogajanja tistih časov in tako sta ti dve zgodbi le odlomek iz nabranega bogatega gradiva. Šestnajsto stoletje je doba velikega vrenja pri nas, zato me še posebej zanima. To je bil čas, ko so kmečke množice skušale urejevati svoje življenje same, saj jih takratna fevdalna družba ni zmogla ali ni hotela urediti. Žgoča socialna vprašanja, vrenje v odnosih do cerkve in vere, nastopi slovenskih protestantov in prve slovenske knjige, nemoč fevdalcev pri varovanju slovenskega ozemlja pred Turki - vse to je bogato, razgibano ozadje, vredno opisovanja.«

Knjigo sestavljata dve povesti, ki se povezujeta v vsebinsko celoto – kmečki punt. Prva povest, Petelinje pero, je sestavljena iz petih poglavij, medtem ko je druga povest z naslovom Koča ob cesti sestavljena le iz treh.

Prva povest je umeščena v leto 1515 v Suhi Krajini in na Kočevskem. Dogajalni kraj je razvlečen prek krajev Čušperk (danes razvalina gradu), Velike Lašče, Dobrepolje, Ilovje (Ilova gora)…, ki ležijo ob železniški progi Ljubljana-Grosuplje-Kočevje. Druga povest sega v veliki kmečki upor združenih slovenskih in hrvaških kmetov leta 1573.

Prva povest je zgodba o Martinu Belji. Njemu je zaupano petelinje pero, ki je v času, ko se dogaja zgodba, torej leta 1515, predstavljalo eno izmed znamenj bojevitosti in poziv na upor. Ilovčani Martina pošljejo na pot do Krškega, kjer mora predati pero, da bodo kmetje vedeli, da se bo upor začel. Na poti Martin naleti na težavo, saj ga Črnuta, sovražnik njegovega strica, ugrabi, vendar se uspe rešiti in na koncu le preda petelinje pero ter tako izpolni dano nalogo. Zaključek je pričakovan, saj povest povzema dogajanje resničnega kmečkega upora.

Glavni junak Martin je petnajstletni dolg in koščen fant pogumnega duha, ki mu je zaupana pomembna naloga. Martin čuti, da je to najpomembnejše, kar bo kdaj storil, zato petelinje pero čuva kot najbolj sveto stvar na svetu. Je zelo zanesljiv in pripravljen žrtvovati sebe za višji cilj. V prvi povesti je najbolj pomembna stranska oseba Andraž Črnuta, gospodar posesti, na kateri je odraščal Martin. Martinov stric posest hoče nazaj, vendar ne uspe skleniti dogovora s Črnuto. Čez čas Turki požgejo posest, vendar Črnuta verjame, da jo je požgal Martinov stric, zato postaneta sovražnika in zato Črnuta ugrabi Martina, ko se mu ponudi priložnost. Kljub trudu pa vseeno ne uspe preprečiti, da bi Martin uspešno izpolnil svojo nalogo.

Druga povest je zgodba o Mari in Damijanu, ki se zaljubita v času slovenskega kmečkega upora leta 1573. Damijan se z drugimi bori proti »gosposkim«, ki želijo zatreti upor. Mari da obljubo, da jo bo po boju poiskal, kar tudi stori, vendar ju na koncu zgodbe najdejo in Maro ubijejo.

Mara in Damijan sta oba še zelo mlada, Mari je 14, Damijanu pa 17 let. Damijan je eden izmed puntarjev, pogumen in spreten z orožjem. V uporu preživi z mislijo na to, da se mora vrniti k Mari. Ta je hčerka preminulega kovača, ki mami pomaga pri delu. Ko se začne bitka v njenem kraju, ji mamo ubijejo, a Mara kljub temu ohranja upanje, da bo vse v redu, dokler ima Damijana. Za svoje ljubljene je pripravljena narediti vse, kar je razvidno predvsem na koncu povesti, ko se žrtvuje za to, da lahko Damijan živi naprej. Zaključek zgodbe je nepričakovan, saj se mlada zaljubljenca skozi ves tok zgodbe trudita, da bi lahko bila skupaj, kar je na koncu zaradi Marine smrti onemogočeno.

Knjiga podrobno opisuje razmere v času slovenskih kmečkih uporov, ki so potekali v obdobju reformacije. Proti koncu 15. stoletja se je začela kriza fevdalizma, kar je močno prizadelo podložne kmete. Ti so se vse bolj ukvarjali z neagrarnimi dejavnostmi - s fužinarstvom, domačo obrtjo, drvarjenjem, oglarjenjem, …

Vzrok za kmečke upore je bilo nezadovoljstvo kmetov zaradi povečanja tlake, njihovo nestrinjanje z obrambnimi nalogami zaradi nevarnosti turških vdorov (gradnja obzidij), s spreminjanjem denarnih dajatev v naturalne zaradi padanja vrednosti denarja (inflacija), v povezavi z evropsko gospodarsko krizo (geografska odkritja), povečevanjem dominikalne posesti fevdalnega gospoda z zaseganjem kmetij v začasen zakup in omejevanjem vseh neagrarnih dejavnosti, zlasti kmečke trgovine, tovorništva in obrti.

V obravnavanem delu sta opisana dva upora: vseslovenski kmečki upor leta 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor leta 1573.

Največji in časovno najdaljši je bil prvi vseslovenski kmečki upor leta 1515, ki je trajal 5 mesecev in je združil v boj kmete z vsega slovenskega ozemlja z izjemo Goriške. Uprli so se, ker plemiči niso upoštevali stare pravde. Kmetje so zasedli grad Mehovo pri Novem mestu, na sestanku v Slovenskih Konjicah pa so uporniki zahtevali svobodno trgovino. Do odločilne bitke je prišlo pri Celju med 5. in 10. julijem leta 1515. Upor je plemiška vojska brez večjih težav zatrla, saj so bili kmetje neenotni (borili so se le blizu doma), niso imeli konjenice, imeli so slabše orožje in bili manj izkušeni, pa tudi, ker so zaupali cesarju, ki pa je s svojo vojsko raje pomagal plemstvu.

Prve slovenske tiskane besede (»Le vkup, le vkup uboga gmajna!«) so se ohranile iz prvega vseslovenskega kmečkega upora leta 1515. Zahteva po stari pravdi je kmetom pomenila ohranitev dolžnosti, ki so bile zapisane v urbarju (predvsem denarnih dajatev). Pri tem uporu so bili zunanji znaki upornikov različni predmeti – npr. zimzelen, bršljanov list, petelinje pero idr. V knjigi je najbolj viden simbol slednjega, ki predstavlja poziv na upor.

Hrvaško-slovenski kmečki upor l. 1573 je potekal na posesti fevdalca Franje Tahija, glavna zahteva je bila zahteva po ustanovitvi cesarskega namestništva v Zagrebu, ki bi pobiralo davke in jih dajalo cesarju.

Vendar pa kmečki upori niso bili uspešni zaradi slabe vojaške organizacije, pomanjkanja primernega orožja in neenotnosti kmetov, zaradi zaupanja v cesarjevo pravičnost, obremenjenosti s kmečkimi opravili v poletnem času in odsotnosti programov s primerno zastavljenimi družbenimi in ekonomskimi cilji.

Pisatelj nam je v knjigi želel predstaviti in približati to črno poglavje v naši zgodovini. Citat iz knjige, ki najbolje opisuje, kako so uporniki mislili, je verjetno »Treba je živeti. Dosti jih bo umrlo, prej ko se bo zgodilo kaj velikega.« Tako so se borili za svoj cilj, ne glede na to, kakšne grozote so se dogajale, saj so želeli spremeniti, izboljšati način svojega življenja in za to so bili pripravljeni narediti vse.

Ivan Zorec, Stiški tlačan: Povest iz druge polovice XVI. stoletja
 

Ljubljana, 1991

Književna zvrst: epika
Književna vrsta: povest
Zgradba knjige: delitev na poglavja

Stiški tlačan: Povest iz druge polovice XVI. stoletja je delo avtorja Ivan Zorca leta 1932 in je del njegove najbolj znane tetralogije Beli menihi (Ustanovitev samostana, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi, 1932-37).

Zgodba je postavljena v okolico žužemberške grofije in v Stično v drugi polovici 14. stoletja v času vlade Turjačanov (Auerspergov) na območju Žužemberka (v zgodbi Žužemperk), kjer je tisti čas po deželah pustošila huda lakota. To je čas kmečkih uporov na Slovenskem, ki so tudi tematika te povesti. Tako kot v ostalih grofijah na Slovenskem tudi v žužemberški tlačani niso bili zadovoljni z grofovim vladanjem. Lakota, ki je vladala med tlačani, in trda grofova vladavina sta problema, ki spremljata like skozi celotno zgodbo.

Glavni junak zgodbe je Trlepov Janez, sin tlačana, ki pa je vendarle veljal za pomembneža v vaseh grofije. Sina okoliškega veljaka prvič spoznamo v prvem prizoru povesti, kjer z očetom seka drva za kurjavo. Janez je karizmatičen junak, ki ga zaradi prepričljivosti in preprostosti večina preostalih likov nemudoma vzljubi. Kljub vsemu pa je tlačan in se je s sebi enakimi pripravljen boriti proti zatirajoči oblasti. Pomembno vlogo ima v zgodbi tudi stiški opat, ki v času dolgoletne lakote ljudem zagotavlja pomoč, vendar kljub temu oblast večji delež davkov obdrži zase in le preostanek vrne. V tej kočljivi situaciji Janez, ki ga skozi zgodbo vodi strastna ljubezen do Štepičeve Ančke, ostane na strani opata in ga pred morebitnim napadom kmetov tudi brani. Želja po takojšnji poroki z Ančko, ki v času lakote ni bila mogoča, in njegova pripadnost cerkvi sprožita v glavnem junaku razdvojenost med oblastjo in sotrpini. Vprašanje moralnosti junaka postane kočljivo, saj ga njegov razum in srce vodita vsak v drugačno mišljenje in razmišljanje.

Pomen stranskih junakov v zgodbi je velik, saj pripomorejo k odločitvam glavnega junaka Janeza. Stranski junaki, kot so Trlep (Janezov oče), stiški opat, grof, Ančka in preostali, vplivajo na glavnega junaka tako, da mu posredno vsiljujejo svoje mišljenje in želijo vplivati na njegova dejanja. Posebno pomembna pa sta stranska junaka ˝Deseti brat˝ oz. Boštjan in Peter Klepec. Slednji je pomemben predvsem zato, ker je ime lika simbolnega pomena. Motiv zgodbe o zloglasnem junaku Petru Klepcu v boju proti Turkom namreč tematsko sovpada s tematiko povesti. Na enak način kot se je Peter Klepec boril proti turški nadoblasti, se v povesti Janez bori za boljše življenje sotlačanov. Reformacijsko gibanje ali njegov vpliv v povesti ni jasno zastopan, z izjemo pomislekov tlačanov, ki pravijo, da cerkev ne skrbi za ljudi, ampak jim v imenu boga viša davke, kar predstavlja glavne ideje reformacije (nasprotovanje idejam katoliške cerkve).

Zaključek knjige ponovno nima jasne povezave z reformacijo ali kakršnega koli drugega večjega pomena. Ob koncu povesti Janez in Ančka naposled le dočakata svojo poroko, h kateri pravzaprav napeljuje celotna zgodba.